V nedeljo, 7. aprila 2024, se je ekipa treh vzgojiteljic in pomočnice ravnatelja iz Vrtca Ribnica odpravila na mobilnost na Nizozemsko. V decembru je preko projekta Erasmus+ na Dansko že odpotovala ekipa štirih zaposlenih, sedaj smo po nove izkušnje in znanja odšle strokovne delavke vrtca Tjaša Turk, Tina Mate, Eva Podgorelec in Lili Glavonjić. Odšle smo v slikovito mestece Deventer, ki leži dobrih 100 km vzhodneje od glavnega mesta Amsterdam. Tam smo cel teden opravljale senčenje na delovnem mestu, v enotah tamkajšnjega vrtca Sam&ko.
Prvi dan smo se spoznale z vodilnimi tega zavoda, kjer so nam na uvodnem sestanku predstavili njihov vrtec in način dela, nekaj pa smo o našem vrtcu povedale tudi same. Že ob ogledu uprave smo presenečene izvedele, da so vse službe združene v enem prostoru (socialna služba, vodstvo DSO, vrtec, šola, specialisti za posebne potrebe, predstavniki zdravstva…). Vse te službe se med seboj veliko povezujejo in učinkovito sodelujejo. Nato smo se podale v prvo enoto, kjer sta nas najbolj presenetili dve opažanji; in sicer, da so otroci v vrtec vključeni že od 3. meseca dalje, saj tamkajšnje mamice zaključijo s porodniškim dopustom prej in da so otroci in zaposleni cel dan obuti v čevlje in se ne preobuvajo v copate. Posledično je higiena v notranjih prostorih veliko slabša. Na teh dveh področjih menimo, da imamo pri nas veliko boljše pogoje. Z veliko radovednostjo smo spraševale in srkale njihov način dela, hkrati pa primerjale kako imamo delo urejeno pri nas.
Cilj našega obiska je bil podrobneje spoznati način dela z otroki in družinami drugih narodnosti. Vsak dan smo obiskale drugo enoto, ter ugotovile, da se le-te med seboj kar precej razlikujejo. V predelih, kjer živi veliko tujcev, dajejo več poudarka integraciji in učenju jezika. Največ priseljencev namreč prihaja iz Turčije, Maroka, Eritreje in Ukrajine. Prvo leto vrtec obiskujejo le 4 ure dnevno, 4x tedensko, z namenom, da se naučijo nizozemskega jezika. V učenje jezika v drugih ustanovah so vključeni tudi starši.
Nato smo obiskale »zeleno enoto«, kjer dajejo poudarek na bivanju zunaj in v naravi. Posebnost tega vrtca je bila, da imajo otroci možnost počitka v zunanjih bivalnih zabojnikih, kjer počivajo v vsakem vremenu in temperaturah, zato pa potrebujejo tudi soglasje staršev. Ker imajo manj številčne skupine je več možnosti, da se otrok odloča ali bi čas preživljal zunaj v naravnem okolju ali v notranjih prostorih. Igrišča v okolici vrtca so javna, zato so lahko na igrišču tudi zunanji obiskovalci. Igrišča v centru mesta so bolj majhna in skromna, imajo pa veliko zanimivih modelov koles in poganjalcev s katerimi navajajo otroke na mobilnost. Igrišča zelenih enot pa so zelo zelena, poudarek je na igri z različnimi naravnimi materiali, ki jih najdejo v naravi. Upoštevani so elementi vode, zemlje in kamna. Teren je razgiban in poln naravnih izzivov. Na ta način spodbujajo gibalni razvoj otrok, pristen stik z naravo, raziskovalni čut in izkustveno učenje. Njihova filozofija pravi, da če otrok ni umazan, se ni igral. Obiskale smo tudi enoto na kmetiji, kjer so otroci v stiku z naravo in domačimi živalmi. Kmetija je sicer v lasti zasebnikov, vendar močno podprta s strani lokalne skupnosti in občine, pomagajo prostovoljci in posamezniki z donacijami. Kmetija je odprta tudi za druge otroke okoliških vrtcev in šol.
Predšolska vzgoja na Nizozemskem poteka od 0 do 4 let, nato pa so otroci vključeni že v osnovno šolo, ki traja od 4 do 13 leta. Imajo različne programe: dnevnega (od 8.30 – 18.00), nekaj urnega (od 8.00 do 12.00) in neke vrste popoldansko varstvo, kamor prihajajo otroci po končali šoli, programov oddelkov s posebnimi potrebami in starejši otroci vrtca. Ta poteka od 14.00 do 18.30 ure. Igra poteka prosto, po kotičkih, veliko bivajo zunaj. Otroci se sami odločajo kje in kako bodo preživeli ta čas. V skupini je do 24 različno starih otrok in dva pedagoška delavca. Zanimivo je, da imajo vsi pedagoški delavci enako izobrazbo in se ne delijo na vzgojitelje in pomočnike vzgojiteljev kot pri nas. Skupine otrok v vrtcu niso stalne, saj otroci ne obiskujejo vrtca 5 dni na teden, ampak je obisk odvisen od zaposlenosti staršev. Presenečene smo bile ob dejstvu, da ženske delajo med 2 in 4 dni na teden, odvisno od plačila, ki ga želijo zaslužiti, vendar nobena ženska ne dela več kot 4 dni na teden, saj je tako zakonsko določeno. Zaposleni, s katerimi smo bile v stiku, so bili z delom in življenjem v tem mestu zadovoljni. Opazile smo, da so pedagoški delavci cenjeni in spoštovani. Dobro sodelujejo z družinami otrok.
Nizozemska je znana po kolesarjenju in odlični kolesarski infrastrukturi, kar smo začutile že na poti do naše destinacije. Prvi dan smo na upravi vrtca prejele na izposojo kolesa, s katerimi smo kolesarile na vse lokacije in dodobra spoznale mesto. Urejene kolesarske poti in režim sta nas čisto prevzela in navdihnila, da se kolesa večkrat za prevoz na delo poslužimo tudi v rodni Ribnici. Nizozemci se s kolesi podajajo vsakodnevno v službo in po dnevnih opravkih. Kolesa imajo v vseh možnih oblikah in izpeljankah, z velikimi košarami, prirejene za prevoz več otrok, v vrtcu smo videle celo kolo z električno pomočjo, kjer lahko vzgojitelj prevaža tudi 8 otrok.
Soboto smo izkoristile za ogled glavnega mesta Amsterdam, kjer smo obiskale veliko zanimivih muzejev, začutile mestni utrip in izkusile delček njihove kulinarike. Prvič smo se peljale z metrojem in bile navdušene nad različnimi možnostmi hitrega in učinkovitega javnega prevoza.
Nizozemce smo doživele kot zelo gostoljubne in prijazne ljudi. Na vsakem koraku so nam pomagali z odgovori na naša vprašanja ali nasveti. Z angleščino ni bilo nikjer težav, saj jo Nizozemci govorijo zelo dobro. Hvaležne smo za izkušnjo, ki nas je obogatila na osebni in profesionalni ravni. Spoznale smo zanimive ljudi s katerimi ohranjamo stike in upamo, da nam kdaj vrnejo obisk. Vse pridobljene izkušnje bomo premišljeno vnašale v naš vrtčevski vsakdan in strokovno delo na več ravneh predšolske vzgoje in izobraževanja.
Projekt mobilnosti zaposlenih Erasmus + KA1 je mednarodni projekt, sofinanciran s sredstvi iz Evropske Unije.
TEKST IN FOTO: Eva Podgorelec in Tjaša Turk
